"to je zgolj odgovor na trdoživost podob. so v korenu literature, množijo se, prehajajo iz enega medija v drugega... ne moremo si zatiskati oči, ne da bi bili nemi."
koncept in režija |
: | lela b. njatin |
igra |
: | tomaž gubenšek |
scenografija |
: | primož jeza |
glasba |
: | srečko bajda |
luč |
: | tomaž štrucl |
miniatura odprte forme. ustvarja stičišče mentalnih prostorov. njihova razsežnost je odvisna od trenutne koncentracije uprizarjalcev in opazovalcev. obojim je v oporo kontekst literature - fragmenta iz romana javierja mariasa tako belo srce: uprizarjalcem služi kot navdih, opazovalcem lahko kot ključ za razumevanje. uprizoritev v skladu s kontekstom festivala mreže kontinetalni zajtrk v ljubljani luknja v spominu priklicuje praznine v mentalnih prostorih in jim omogoča aktivno vlogo.
vendar je izhodišče uprizoritve, da so podobe trdožive. med potekom uprizoritve se dogaja konfrontacija podob, ki jih generira literarni kontekst, s podobami, ki nastajajo z uprizoritvijo, ter mentalnimi podobami opazovalcev. vozlišče razumevanja podob je spoznanje v bolečini - slednja nastaja iz razmerja med podobami in prazninami. uprizoritev kot živa slika v polju umetnosti ponuja čas, ko se lahko posvetimo približevanju razumljenja.
| < nazaj | back < | ^ na vrh | on top ^ |