lela b. njatin

konceptualna umetnost

 

nisem hotel vedeti, a izvedel sem

"to je zgolj odgovor na trdoživost podob. so v korenu literature, množijo se, prehajajo iz enega medija v drugega... ne moremo si zatiskati oči, ne da bi bili nemi."

iz uprizoritve na ljubljanskem gradu septembra 2005; foto: srečko bajda

koncept in režija	:	lela b. njatin
igra	:	tomaž gubenšek
scenografija	:	primož jeza
glasba	:	srečko bajda
luč	:	tomaž štrucl

miniatura odprte forme. ustvarja stičišče mentalnih prostorov. njihova razsežnost je odvisna od trenutne koncentracije uprizarjalcev in opazovalcev. obojim je v oporo kontekst literature - fragmenta iz romana javierja mariasa tako belo srce: uprizarjalcem služi kot navdih, opazovalcem lahko kot ključ za razumevanje. uprizoritev v skladu s kontekstom festivala mreže kontinetalni zajtrk v ljubljani luknja v spominu priklicuje praznine v mentalnih prostorih in jim omogoča aktivno vlogo.

vendar je izhodišče uprizoritve, da so podobe trdožive. med potekom uprizoritve se dogaja konfrontacija podob, ki jih generira literarni kontekst, s podobami, ki nastajajo z uprizoritvijo, ter mentalnimi podobami opazovalcev. vozlišče razumevanja podob je spoznanje v bolečini - slednja nastaja iz razmerja med podobami in prazninami. uprizoritev kot živa slika v polju umetnosti ponuja čas, ko se lahko posvetimo približevanju razumljenja.

< nazaj | back <

<< domov | home <<

^ na vrh | on top ^